Mesec brez klicev

Marko je bil vodovodar s skoraj dvajsetimi leti izkušenj. Njegov bel kombi je bil vedno urejen, orodje zloženo do milimetra natančno, ime pa je v okolici že leta veljalo za sinonim za zanesljivost. Stranke so ga priporočale sosedom, sosedje sorodnikom. Leta je živel od ust do ust. A zadnji mesec je bilo drugače — telefon je molčal.

Sedel je v kuhinji in gledal v prazen urnik. Kredit za kombi, hipoteka za hišo, dva otroka v šoli. Vse to mu je zvečer odzvanjalo v glavi. Konkurenca je spuščala cene, oglasi na družbenih omrežjih so požirali denar, ki ga ni imel, stare stranke pa so bile zadovoljne — in zato ravno zdaj niso potrebovale ničesar. Krog je bil začaran.

Nekega večera mu je kolega, električar, mimogrede omenil obrtni portal. »Objaviš se, dobiš povpraševanja, pa je,« je rekel. Marko je zamahnil z roko. »Poznam to. Plačaš, pa ne dobiš nič. Samo še en posrednik, ki hoče svoj delež.« Bil je prepričan, da je to izguba časa.

A obup je močnejši od ponosa. Naslednje jutro je vendarle odprl stran in se registriral. Izpolnil je profil: kategorije, regija, leta izkušenj, fotografije preteklih del — kopalnice, cevi, ogrevanja. Opisal se je pošteno, brez olepševanja. »Bom videl,« si je rekel in zaprl prenosnik.

Naslednje dni je telefon še vedno ležal tiho na mizi. Marko je začel dvomiti, da bo iz tega kaj. Pa vendar — nekje v sebi je pustil prižgano majhno lučko upanja. Mogoče pa le. Mogoče pa se bo ta mesec vendarle obrnil.